44. SAMOSTOJNA RAZSTAVA

Objavljeno dne

44. SAMOSTOJNA RAZSTAVA BENJAMINA ŽNIDARŠIČA V ZAGREBU

V torek, 4. junija 2019 je v Galeriji Ravnice v Zagrebu Benjamin Žnidaršič odprl svojo 44. samostojno razstavo. To je njegova druga samostojna razstava v okviru njegove 60. letnice. Na razstavi predstavlja 23 slik iz zadnjega obdobja narejenih v akrilu. Predstavljajo naravo okoli Cerkniškega jezera narejene z lopatico v impresionistični maniri.

Na prireditvi so pred kulturnim programom spregovorila, mag. Bernard Šrajner iz slovenskega veleposlaništva na Hrvaškem in predstavnica župana mesta Zagreb, Marinka Bakula-Anđelić. Tanja Horvat, predsednica Zveze kulturnih društev HŽ in Društva slikarjev Plavo svjetlo Zagreb, ki je vodila porogram, je bila tudi pobudnik in organizator razstave. Tanja Horvat je povzela besede likovne kritike umetnostne zgodovinarke Polone Škodič in pozdravila prisotne. Ravnateljico Doma starejših, mr.sc. Jasminko Dlesk-Božić, pod okriljem katere galerija deluje, Predsednico Zveze para in tetraplegikov Hrvaške Mando Knežević, Milico Gregurić Prugovečki iz Društva tjelesnih invalida Hrvatske, Marijo Banjad iz društva Cro-Ilco-Stoma, predsednika Spinalnih ozljeda Zagreb, Janka Ehrlich-Zdvořák, predsednik Zajednice folklornih amaterizma Grada Zagreb Drago Topolovec, upravitelja Braniteljske socialno delovne zadruge Breza, Ivana Magića in predstavnice hrvaške založbe USUN slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, Andrejo Prelesnik.

Umetnostna zgodovinarka Polona Škodič je o avtorju zapisala:

Doslej je Benjamin Žnidaršič – slikar, ki slika z usti, ustvaril obsežen opus likovnih stvaritev. Že od samih začetkov goji usmerjenost v klasične tematike kot so krajina, tihožitje in človeška figura. Njegovo pripoved je kot prvo pomenljivo zaznamovala slikovita Notranjska z razgibano pokrajino in bogato naravno in kulturno dediščino. Narava mu je bila vselej izziv ravno zaradi barvnih preobražanj, vremenskih sprememb in svetlobnih učinkov, predvsem v upodobitvah najrazličnejših vodá in nasploh jezera. Izbrusil se je v odličnega, prepoznavnega in samosvojega krajinarja. Z neštetimi barvnimi odtenki, prelivanji in odločnimi potezami se predaja spreminjanju pokrajine. Na platnih ustvarja neko posebno impresivno utripajočo atmosfero.

Na razstavi nam tokrat predstavlja dela manjših formatov iz zadnjega ustvarjalnega obdobja v akrilni in oljni tehniki. Iz platen izžarevata notranji temperament in energija v nenehnem prepletanju snovne in poetične barvitosti. Površina slik pulzira v močnih in odločnih potezah. Krajinski izseki so poudarjenimi z dinamičnimi svetlobnimi površinami in mehko – ostrimi barvnimi plastenji. Zreducirani so na bistvo, kar odraža težnjo po poenostavljanju, ki avtorja privede do značilnega, njemu lastnega sloga. Kompozicije nastajajo sproti, brez predhodnih skic ali risb. Z bogato in živahno tonsko lestvico pretežno modrih, zelenih in rumenih tonov, s poudarkom na zračnosti in prostornosti, pokrajine živijo v polni plastičnosti.

Poteze so lahko mehkejše ali pa močno izrazite, široke in hitre, mestoma površinske ali bolj skrite pod težo pastoznih nanosov. Kmalu namreč opazimo, da je v nanašanju mnogoštevilnih fragmentov prisotna tudi velika tenkočutnost, občutek za ritem barv in kompozicijsko skladje. Slikarsko površino v tem ciklusu avtor namreč izgrajuje samo »z uporabo lopatice«, ki omogoča igro presevanja zgoščenih barvnih struktur. Z učinkovitim stopnjevanjem dosega samodejno prehajanje ostrine v mehkobo, liričnosti v dramatičnost, impresije v ekspresijo in slednjič v abstrakcijo. V neomejeni slikarski svobodi tako nastajajo vse bolj abstrahirani odsevi sveta. Odstirajo se pogledi na deželo umetnikovih stoterih prepesnjenih podob z motivi njegove rodne Loške doline, Cerkniškega jezera, polj, potokov in rek, kolovozov med njivami, travnikov in javorniških podolij, tu in tam pa še srečamo kakšnega domačina pri kmečkih opravilih.

Benjamina Žnidaršiča prepoznavamo kot subtilnega slikarja vse bolj izmojstrenih slikarskih del, v katerih ustvarja bogat izpovedni prostor. Njegova platna kot prepesnjene ekspresije živijo svoje življenje. Imajo svojo melodijo in zven, svoj notranji utrip in vedrino, imajo svoje bogate barve in zgodbe, takšne kot jih je znal ujeti v svojem značilnem slogu. Nagovarja nas s sodobno likovno govorico in z velikim spoštovanjem do tradicije krajinarstva naklonjeno nadaljuje pot in tako dopolnjuje podobo umetnosti današnjega časa. Njegove slike so iskrene barvite pripovedi včerajšnjega in današnjega dne, so spomini in nostalgija, so trenutki in stoletja, ki jih oživlja v svojih pokrajinah kot dragoceno dediščino. Ostali bodo trajni likovni zapisi o lepoti življenjskega kroga, o naravi in njenih odsevanjih, o poteh in upanju, o domači zemlji in njenih ljudeh, o spoznanjih in človeku, ki verjame v jutrišnji dan.

Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka

 

test test test test test test test test test test test test test test test

Deli z ostalimi

Facebook